Robida collective • Akademija margin | Accademia dei margini 2023/2024

Na periferiji grajenja
Pet predavanj o stikih med prostorskimi praksami in ekologijo

Alla periferia del costruire
Cinque lezioni che indagano l’incontro tra pratiche spaziali ed ecologia


vabiloinvito

Cinque incontri su quell’architettura che sta al di là della costruzione, tra pratiche spaziali discorsive e di ricerca, esperimenti artistici di riparazione territoriale, progetti di disvelamento di conoscenze antice legate alla disciplina architettonica e ricerche che indagano il rapporto tra architettura e fenomeni naturali.
Attraverso cinque lezioni di architetti e ricercatori indaghiamo la perfieria disciplinare dell’architettura che si dispiega attraverso progetti di ricerca, attività editoriale, concrete azioni riparatrici di luoghi e progetti performativi o speculativi.
Laddove la crisi ecologica porta molti architetti a scegliersi l’imperativo etico del non-costruire, spesso accompagnato da altri verbi come riparare, mantenere, curare, i temi che emergeranno durante i cinque incontri portano l’architettura a incontrare altri ambiti disciplinari, tra cui l’astronomia, la botanica, l’arte performativa, l’agroecologia o l’attivismo. Il patrimonio dell’architettura modernista incontra i saperi dell’architettura contadina, nuovi immaginari per micro-luoghi – paesi spopolati o cantieri abbandonati in città – si intersecano con discorsi legati alle condizioni di produzione del lavoro culturale e architettonico.
Cammineremo ai bordi dell’architettura, incontrando giardini, turismo di massa e lacerazioni territoriali, città selvatiche e idrobotanica, architettura celeste e rovine antropogeniche.

Pet srečanj o arhitekturi, ki obstaja onkraj grajenja, med diskurzivnimi in raziskovalnimi prostorskimi praksami, umetniškimi eksperimenti v teritorialni obnovi, projekti, ki odkrivajo skoraj pozabljena znanja, ki so povezana z arhitekturno disciplino, in projekti, ki raziskujejo odnos med arhitekturo in naravnimi pojavi.
Skozi pet predavanj nas bodo arhitekti in raziskovalci vodili skozi disciplinarno periferijo arhitekture, ki se pojavlja v obliki uredniških in raziskovalnih projektov, konkretnih regenerativnih prostorskih akcij ter performativnih ali spekulativnih projektov.
Če ekološka kriza mnoge arhitekte privede do odločitve o etičnem imperativu ne-gradi, ki ga pogosto spremljajo drugi glagoli, kot so popravljaj, vzdržuj, skrbi, bodo teme, ki se bodo pojavljale med petimi srečanji, vodile arhitekturo do srečanja z drugimi disciplinami, vključno z astronomijo, botaniko, performativno umetnostjo, agroekologijo ali aktivizmom. Dediščina modernističnih arhitektov se prepleta s poznavanjem vernakularne arhitekture, novi imaginariji za mikrokraje – izpraznjene vasi ali zapuščena gradbišča v mestu – se križajo z diskurzi, povezanimi s pogoji produkcije kulturnega in arhitekturnega dela.
Hodili bomo po robovih arhitekture, srečevali vrtove, množični turizem in teritorialne razpoke, podivjana mesta in hidrobotaniko, nebesno arhitekturo in antropogene ruševine.

••

•••

#5 predavanje | incontro • petek | venerdì 12.04.2024, ob 18.00
Ojačanje narave. O oblečenem domu, hidrobotaniki in nebesni arhitekturi
Amplifying Nature. On the Clothed Home, Hydrobotany and Celestial Architecture
Predava CENTRALA  [ITA + ENG]

Iz prostorov, namenjenih bivanju, delu in počitku, je pogosto odstranjena narava, materialna osnova biološkega bivanja. Pristop Ojačanja narave predstavlja nasprotje, to je trans-telesnost arhitekture. Tega razumemo kot skupek procesov, vključenih v reprodukcijo planeta, kot ga poznamo. Ti vplivajo na naše družbene navade preko stavb, v katerih bivamo. Vesolje nam govori skozi jezik arhitekture.
V predavanju bodo CENTRALA predstavili različne raziskovalne projekte, ki temeljijo na širokem razumevanju biografije krajev. Med njimi bodo naprave, posvečene padavinam in atmosferskim pojavom, razstave, ki raziskujejo tekstil kot vmesnik za ublažitev mikroklime v domačih notranjih prostorih, pozabljena vloga hidrobotanike v arhitekturnih kompozicijah in krajinsko oblikovanje kot disciplina likovnih umetnosti in znanosti o življenju skozi delo Aline Scholtz. Poleg tega bosta Małgorzata in Simone opisala metodologijo poučevanja, ki sta jo vzpostavili za Harkovsko šolo za arhitekturo: njune delavnice spodbujajo študente, da opazovanja prevedejo v oblikovalska orodja, kjer je glavni obseg eksperimentov modeliranje procesov namesto predmetov, in se odprejo razumevanju arhitekture v kontekstu različnih naravnih pojavov.

CENTRALA – Małgorzata Kuciewicz in Simone De Iacobis ustvarjata projekte, ki temeljijo na raziskovanju odnosa med arhitekturo in naravnimi procesi. Zanju je arhitektura tok, ne le statična oblika; gravitacija, nihanje svetlobe, kroženje vode ter atmosferski in astronomski pojavi so njeni sestavni elementi. CENTRALA vidi arhitekturo, ki združuje intimno, človeško merilo z merilom planeta, kot sredstvo, ki nas uglašuje z ritmom sveta okoli nas, krepi naš občutek povezanosti z naravo, nas odpira izkustvu njenih ciklov in usmerja pozornost k razmerju med mikrodogodki in spremembami, ki se dogajajo na kopnem.

L’aspetto determinante della natura, base materiale dell’esistenza biologica, è stato rimosso dagli spazi destinati all’abitare, al lavoro e al riposo. L’approccio di Amplificare la natura rappresenta l’opposto, ovvero la trans-corporeità dell’architettura. Essa è intesa come l’insieme dei processi coinvolti nella riproduzione del pianeta così come lo conosciamo. Questi influenzano le nostre abitudini sociali attraverso gli edifici da noi abitati. L’universo ci parla attraverso il linguaggio dell’architettura.
Durante la lezione CENTRALA presenterà una serie di progetti di ricerca basati su un’ampia comprensione della biografia dei luoghi a cui i progetti sono destinati. Tra questi ci saranno dispositivi dedicati alle precipitazioni e ai fenomeni atmosferici, mostre che esplorano i tessuti come interfacce per moderare i microclimi negli interni domestici, il ruolo dimenticato dell’idrobotanica nelle composizioni architettoniche e la progettazione del paesaggio come disciplina sia delle belle arti che delle scienze della vita attraverso la opera di Alina Scholtz. Inoltre Małgorzata e Simone descriveranno la metodologia didattica che hanno stabilito per la Kharkiv School of Architecture: i loro laboratori incoraggiano gli studenti a tradurre le osservazioni in strumenti di progettazione, dove lo scopo principale degli esperimenti è modellare processi anziché oggetti, per vedere l’architettura nel contesto di vari fenomeni naturali.

Guidati dall’idea di Amplificare la natura, CENTRALA – Małgorzata Kuciewicz e Simone De Iacobis creano progetti basati sull’esplorazione del rapporto tra architettura e processi naturali. Per loro l’architettura è un flusso, non semplicemente una forma statica; e la gravità, l’oscillazione della luce, la circolazione dell’acqua nonché i fenomeni atmosferici e astronomici sono i suoi elementi costitutivi. CENTRALA vede l’architettura che combina la scala intima e umana con la scala del pianeta come un mezzo per sintonizzarci con il ritmo del mondo che ci circonda, rafforzando il nostro senso di connessione con la natura, aprendoci all’esperienza dei suoi cicli e dirigendo l’attenzione al rapporto tra microeventi e cambiamenti in atto su scala terrestre.

 

#4 predavanje | incontro • petek | venerdì 29.03.2024, ob | alle 18.00
+/– 1°C: V iskanju dobro uglašene arhitekture. Slovenski paviljon na 18. arhitekturnem bienalu v Benetkah.
Predavajo Mertelj Vrabič in Vidih Grohar Arhitekti 
+/– 1°C: Alla ricerca di un’architettura ben temperata. Il padiglione sloveno alla 18. Biennale di architettura di Venezia
con Mertelj Vrabič & Vidic Grohar Arhitekti (Ljubljana)

Čeprav je ekologija, ki jo mnogi v arhitekturi razumejo kot »energetska učinkovitost«, neizbežen kontekst sodobnosti, ki definira arhitekturo, ga slednja naslavlja paradoksno. Namesto da bi kritično reartikulirala svoja konceptualna izhodišča, ekološka vprašanja praviloma rešuje izključno s tehnologijo, skrito med stenami. »Energetska učinkovitost« tako nastopa kot popolnoma ločena, neodvisna komponenta stavbe. Vernakularna arhitektura prejšnjih stoletij takšne razmejitve namreč ni poznala – ekologija je v preteklih obdobjih generirala sámo arhitekturo in bila od nje neločljiva, kar pomeni, da so bile stavbe ekološke že v svoji konceptualni zasnovi. Arhitektura in ekologija sta bili tako eno in isto – preprost arhitekturni koncept je vedno izhajal iz energetskih zahtev klimatskega, materialnega in topografksega konteksta. Drugače povedano, vernakularna arhitektura je bila glede na pogoje in sredstva vedno maksimalno »energetsko učinkovita«.
V sodelovanju s 50 evropskimi arhitekti in ustvarjalci mlajše generacije smo poiskali primere vernakularnih objektov iz Evrope, katerih vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – naslavljajo celostno, kot inherenten del arhitekturne zasnove in jih razdelili v kategorije, glede na njihove osrednje energetske principe. Predstavljeni primeri prav tako kažejo na to, da energetski principi v vernakularni arhitekturi praviloma niso nastopali kot monofunkcijski elementi, pač pa so poleg svoje primarne funkcije imeli tudi socialno in ritualno vlogo.

Eva Gusel, Maša Mertelj, Matic Vrabič (Mertelj Vrabič Arhitekti)
Maša Mertelj in Matic Vrabič sta svoj biro ustanovila leta 2015. Od takrat so njegovi člani izvedli številne obnove in projekte oblikovanja razstav, ki so bili nato predstavljeni v slovenskih in mednarodnih revijah. Biro je bil uvrščen tudi med 30 mladih evropskih praks, predstavljenih v publikaciji Architecture Is Just a Pretext v okviru projekta Carnets, sodeloval pa je tudi v projektu Nove prakse, nova orodja, ki se je odvijal med Ljubljano, Berlinom in Dunajem. Eva Gusel, ki se je skupini pridružila leta 2019, je soavtorica projekta prenove pisarne v Metalki, za katerega je bil biro nominiran za Plečnikovo medaljo. Od leta 2021 je članica uredniškega odbora revije Outsider.

Jure Grohar, Anja Vidic (Vidic Grohar Arhitekti)
Biro sta v Ljubljani leta 2016 ustanovila Anja Vidic in Jure Grohar, ki je leta 2023 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pridobil naziv doktor znanosti. V projektih ne sledita vnaprej začrtani arhitekturni agendi, pač pa z reartikuliranjem danih situacij prosto razvijata nove, specifične arhitekturne, oblikovalske in kuratorske rešitve. Vzporedno z arhitekturno prakso sta aktivna tudi na pedagoškem področju. Delo biroja je bilo predstavljeni na več razstavah in v številnih publikacijah, nazadnje v okviru mednarodnega projekta Objects of Fascination v Bruslju (MAD Brussels) in Parizu (Pavillon de l‘Arsenal), pa tudi v Ljubljani (Galerija ŠKUC), Berlinu (Aedes Metrolab) in na Dunaju (TU Wien) v okviru projekta Nove prakse, nova orodja.

Sebbene l’ecologia, intesa da molti in architettura come “efficienza energetica”, sia una componente contestuale inevitabile della modernità che definisce l’architettura, l’architettura la affronta in modo piuttosto paradossale. Invece di riarticolarne criticamente i punti di partenza concettuali, l’architettura tende ad affrontare le questioni ecologiche esclusivamente attraverso la tecnologia applicata nascosta all’interno dei muri. L’“efficienza energetica” appare quindi come una componente del tutto separata e indipendente di un edificio. L’architettura vernacolare non conosceva tale demarcazione: l’ecologia generava ed era inseparabile dall’architettura stessa, il che significa che gli edifici erano ecologici già nella loro progettazione concettuale.
In collaborazione con 50 architetti europei delle generazioni più giovani, abbiamo cercato esempi di edifici vernacolari europei che affrontano la questione dell’ecologia come parte intrinseca della progettazione architettonica e li abbiamo suddivisi in categorie in base ai loro principali principi energetici. Gli esempi presentati mostrano anche che gli input legati all’energia nell’architettura vernacolare non servivano generalmente come elementi monofunzionali ma avevano un ruolo sociale e rituale oltre alla loro funzione primaria.

Eva Gusel, Maša Mertelj, Matic Vrabič (Mertelj Vrabič Arhitekti)
Maša Mertelj e Matic Vrabič hanno fondato Mertelj Vrabič Arhitekti nel 2015. Fin dalla sua fondazione, lo studio ha realizzato numerosi progetti di ristrutturazione ed allestimento espositivo, che vengono regolarmente pubblicati su riviste slovene e internazionali. Lo studio è stato selezionato per essere presentato nella pubblicazione Architecture Is Just a Pretext, che presenta 30 giovani studi europei e ha fatto parte del progetto New Praxes, New Tools a Lubiana, Berlino e Vienna. Eva Gusel ha iniziato a collaborare con Mertelj Vrabič Arhitekti nel 2019. È coautrice del progetto per la ristrutturazione dell’ufficio Metalka, per il quale hanno ricevuto una nomination per la Medaglia Plečnik. Dal 2021 fa parte del comitato di redazione della rivista Outsider.

Jure Grohar, Anja Vidic (Vidic Grohar Arhitekti)
Vidic Grohar Arhitekti è uno studio nato a Lubiana nel 2016 da Anja Vidic e Jure Grohar, che nel 2023 ha difeso la sua tesi di dottorato con il titolo Strategie ampliate dell’architettura contemporanea presso la Facoltà di Architettura di Lubiana. Nei loro progetti, non seguono un’agenda architettonica preimpostata, ma sviluppano liberamente soluzioni architettoniche, progettuali e curatoriali specifiche attraverso la riarticolazione di situazioni date. Combinano la loro pratica architettonica con l’insegnamento. Il loro lavoro è stato presentato in numerose mostre e pubblicazioni, più recentemente nell’ambito del progetto internazionale Objects of Fascination a Bruxelles (MAD Bruxelles) e Parigi (Pavillon Arsenal), e dell’evento New Praxes, New Tools a Lubiana (ŠKUC Gallery), Berlino (AEDES Metrolab) e Vienna (TU Wien).

 

#3 predavanje | incontro • petek | venerdì 15.03.2024, ob | alle 18.00
Vrt in prispodoba • predavata Ana Kučan in Mateja Kurir
Giardino e metafora • presentazione del libro con Ana Kučan e Mateja Kurir

Danes mora vrt izpolnjevati toliko zahtev, kot jih ni še nikoli doslej. Vrt deluje kot zatočišče pred digitaliziranim življenjem in kot most do narave. Vrt je ustvarjen prostor rastlin, ki je obenem kultiviran in nedosegljiv. Medtem ko je bila ambicija vrtnarjev stoletja nadzorovati in podrejati naravo, danes vrt služi predvsem kot prostor umika, kot možen nadomestek divjine in habitata za živali, nekje pa uresničuje tudi sanje o samozadostnosti.
V tej knjigi krajinski arhitekti, sociologi, arhitekti, umetniki, filozofi in zgodovinarji osvetljujejo različne vidike vrta v antropocenu v šestih poglavjih: vrt kot prostor skupnosti, vrt kot umetnost, vrt kot prostor očaranosti in ekstaze. Pri tem odpirajo vprašanja, kaj bi vrt kot model lahko predstavljal. Besedila podajajo razmisleke o metaforičnem potencialu vrta s kritičnim raziskovanjem sodobnih konceptov (pre)oblikovanja narave.
Knjiga predstavlja Dušana Ogrina (1929–2019), mednarodno priznanega krajinskega arhitekta, profesorja in ustanovitelja študija krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani, kateremu je posvečena. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami primerov vrtov in fotografskimi eseji Anne Schwalbe.

Vrt in prispodoba: Eseji o bistvu vrta je prenovljen in preoblikovan angleški prevod istoimenske slovenske monografije, ki je izšla leta 2021 pri Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za teorijo in oblikovanje krajine na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, z magisterijem iz urbanističnega načrtovanja z Univerze Harvard in doktoratom z Univerze v Ljubljani. Leta 2007 je ustanovila Studio AKKA, pisarno za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje, ki ga od takrat vodi. Projekti Studia AKKA so bili predstavljeni na razstavah in predavanjih po vsem svetu. Predstavljala je Slovenijo na 12. beneškem arhitekturnem bienalu (2010), prejela številne nacionalne in mednarodne nagrade, med drugim tri Plečnikove (2021, 2017, 2016), Platinasti svinčnik ZAPS (2017) in se uvrstila med finaliste nagrade Rosa Barba (2006). Kučan je kritična avtorica in urednica, pisala je tudi kolumne za Dnevnik (2015-2020).

Mateja Kurir je filozofinja in raziskovalka iz Slovenije. Diplomirala je, magistrirala in doktorirala iz filozofije na Univerzi v Ljubljani. V okviru filozofije jo zanimata predvsem arhitektura in umetnost. Trenutno je skrbnica LINE, evropske arhitekturne platforme, ki jo koordinira Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pred tem je bila Mateja Kurir gostujoča raziskovalka na Oddelku za arhitekturo KU Leuven (2015) in postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Rijeki (2017). Objavila je knjigo Arhitektura moderne in das Unheimiche (2018) in so-uredila knjigo Vrt in prispodoba (2021, 2023). Kot urednica zbornika O oblasti v arhitekturi (2021) je prejela Plečnikovo medaljo 2022 na področju arhitekturne teorije, kritike in publikacij.

Mai prima d’ora il giardino aveva potuto soddisfare così tante esigenze come oggi. È un rifugio dalla vita digitalizzata e funge da ponte verso la natura. In quanto luogo creato dall’essere umano dove crescono piante, è coltivato e indomabile allo stesso tempo. Mentre per secoli l’ambizione del giardiniere era quella di controllare e sottomettere la natura, oggi il giardino serve più come luogo di ritiro, possibile surrogato della natura selvaggia, habitat per animali o realizzazione del sogno di autosufficienza.

In questo libro, architetti paesaggisti, sociologi, architetti, artisti, filosofi e storici illuminano in sei capitoli diversi aspetti del giardino nell’Antropocene: il giardino come luogo di comunità, il giardino come arte, il giardino come luogo di incanto ed estasi, aprendo domande su cosa potrebbe rappresentare il giardino come modello. I testi riflettono sulle potenzialità metaforiche del giardino esplorando criticamente i concetti contemporanei di (ri)modellamento della natura.
Il libro presenta anche Dušan Ogrin (1929-2019), architetto paesaggista di fama internazionale, professore e fondatore degli studi di Architettura del Paesaggio presso l’Università di Lubiana, a cui il libro è dedicato.
Il libro contiene una ricca collezione di fotografie di esempi di giardini e un saggio fotografico di Anne Schwalbe.

Giardino e metafora: Saggi sull’essenza del giardino, è pubblicato in traduzione inglese riprogettata e rielaborata della monografia slovena Vrt in prispodoba, pubblicata nel 2021 dal Dipartimento di architettura del paesaggio, Facoltà di biotecnologia, Università di Lubiana e Museo di architettura e design ( MAO).

Ana Kučan è un’architetto paesaggista, docente di progettazione e teoria del paesaggio presso la Facoltà di biotecnologia dell’Università di Lubiana, con un master in progettazione urbana presso l’Università di Harvard, Graduate School of Design e un dottorato di ricerca presso l’Università di Lubiana. Dal 2006, il suo studio Studio AKKA ha progettato progetti pluripremiati che sono stati presentati in mostre e conferenze a livello internazionale. Ha rappresentato la Slovenia alla 12a Biennale di Architettura di Venezia e ha ricevuto numerosi premi nazionali e internazionali, tra cui tre Premi Plečnik e una selezione tra i finalisti del Premio Rosa Barba. Kučan è autrice, critica ed editor di pubblicazioni sul design e la percezione del paesaggio come Krajina kot nacionalni simbol (Paesaggio come simbolo nazionale) e ha scritto colonne per il quotidiano Dnevnik fino al 2020.

Mateja Kurir è una filosofa e ricercatrice slovena. Ha conseguito la laurea, il master e il dottorato in filosofia presso l’Università di Lubiana. I suoi argomenti di interesse in filosofia sono l’architettura e l’arte. Attualmente è manager presso LINA, piattaforma europea di architettura. In precedenza, Mateja Kurir è stata ricercatrice in visita presso il Dipartimento di Architettura, KU Leuven (2015) e ricercatrice postdoc presso l’Università di Rijeka (2017). Ha pubblicato Arhitektura moderne in das Unheimiche (Larchitettura moderna e il perturbante, 2018) e ha co-curato Garden and Metaphor (Giardino e metafora, 2021, 2023). In qualità di redattore di O oblasti v arhitekturi (Sul potere in architettura, 2021), Kurir ha ricevuto la medaglia Plečnik 2022 nel campo della teoria, critica e pubblicazione dell’architettura.

 

#2 predavanje | incontro • petek | venerdì 03.03.2024, ob | alle 18.00
Podivjane zasedbe: naše delo je naša infrastruktura!
predavata Danica Sretenović in Gaja Mežnarić Osole (kolektiv Krater)

Kraterjeva pravica do obstoja se nenehno pogaja z na novo odkrivanjem dela v kulturi, da bi spodbudil »etiko situirane odgovornosti politik prostora«
(On nomadism: A conversation with Rosi Braidotti).

Ob odmiku od paradigme zelenega pranja med delom z (v) pionirskim ekosistemom na dolgo zapuščeni gradbeni jami v Ljubljani se kolektiv Krater zanaša na divje akcije, da spremeni institucionalno vztrajnost, hkrati pa daje glas neregulirani urbani naravi, preizkuša neizkoriščevalska gospodarstva in zahteva nove tipologije kreativne produkcije. Začenši z raziskovanjem radosti in nerodnosti koalicije med ekologijo/trajnostjo in umetnostjo/ustvarjalnostjo, predavanje predstavi prizadevanja transdisciplinarnega kolektiva, da se obdrži ne glede na neugodne okoliščine, ki grozijo z izumrtjem najdišča in njegove večvrstne skupnosti prakse. Divji poklici so niz taktik, ki se izvajajo za poseganje v obstoječe prostorske in kulturne politike, ki se nagibajo k reprodukciji odnosov, ki ohranjajo položaje moči nedotaknjene na način, da umestijo Kraterjevo divjo logiko kot dokaz, da je stvari mogoče narediti tudi drugače.

Banquet of Feral Occupations, Feral Cartography Cycling Tour, Japanese Knotweed Harvest, Take-away Feral Contract & Speaking Mushroom Manifesto, Events of Slow Disturbans, Guerilla photography & nepovabljene projekcije kažejo na željo generacije Krater, da se ukvarja s tem, kar se zdi, da je zunaj njihovega dosega: Mesto. Gospodarstvo. Kartografija. Produkcija diskurzov. Prisvajanje zgodovine. Načini dela. Ustanove. Režimi košnje. Administracija. Umetniška prizorišča. Politika javne izpostavljenosti.

Danica Sretenović in Gaja Mežnarić Osole izvajata divjo kuratorsko politiko znotraj kolektiva Krater – skupine transdisciplinarnih entuziastov, ki so se opogumili in preoblikovali svoje poklice, prakse in delovne pogoje ter delovali kot varuhi ponovno podivjanega ekosistema na čakajočem se gradbišču v Ljubljani. Ker je ekosistem Krater nenehno na robu izumrtja, kolektiv neguje ustvarjalno odpornost v soočenju z nujnostjo z izumljanjem divjih taktik, dogodkov in formatov, obravnavanjem administrativnih in drugih omejitev kot predmeta umetniških intervencij. Ta akcija zahteva nepričakovana zavezništva in inventivna gospodarstva, da bi odprli ozemlja regenerativne, odnosne in kritične ustvarjalne prakse. Leta 2023 je praksa prejela posebno omembo 35. grafičnega bienala Ljubljana in najvišjo državno nagrado v arhitekturi za javni prostor – Plečnikovo medaljo.

••

#1 predavanje | incontro • petek | venerdì 23.03.2024, ob | alle 18.00 • Giovanni Attili
Proti atrofiji teritorialnih imaginarijev. Primer kraja Civita di Bagnoregio
Contro l’atrofizzazione degli immaginari territoriali. Il caso di Civita di Bagnoregio

Civita di Bagnoregio je majhna vas v severnem Laciju, za katerega je značilna strukturna geomorfološka krhkost. Zgodovina tega kraja je bila vedno zaznamovana s smrtmi in ponovnimi rojstvi: propadi in rekonstrukcijami, opustitvami in ponovnimi poselitvami, pretrganimi vitalnimi vezmi in spletenimi novimi odnosi. Gre za nenehno obnavljajočo se sposobnost prilagajanja, ki se danes maje pred izbruhom pojava, ki ogroža obstoj vasi. Govorimo o množičnem turizmu, ki povzroča nasilne razpoke; proces, skozi katerega je poblagovljenje zajelo vsa področja življenja. V tej novi tragični meji nepopravljivega je Civita izgnala življenje in njegovo sposobnost regeneracije. Tu bivanje, nekoč trdno prišito na zemljo, razpada, ker ni dejanj, ki bi lahko to, kar obstaja, vrgla naprej v prihodnost.

Ali ima lahko umetnost v primerjavi s tem očitno nepopravljivim scenarijem obnovitveno vlogo? Festival “Civitonia. Prepisovanje konca ali umetnost preobrata” skuša podati nekaj odgovorov. Najprej se poskuša prebiti skozi plašč razočaranja, ki ovija Civito, in vabi skupine umetnikov, da oplodijo imaginarije alternativne prihodnosti. Izhajajoč iz potrebe po preboju modela izkoriščanja, ki Civito obsoja na razmišljanje o sebi kot prostora brez alternative, želi festival razširiti spekter možnega in omogočiti nujen stik z drugačnim. Vsekakor ambiciozen cilj, ki mu sledi tudi igrivo in situacionistično gibanje. Da bi razširil svoj poetični in politični obseg, se je festival pravzaprav odločil, da se ne bo zgodil, s čimer je izpostavil nekatera najpomembnejša vprašanja, ki vplivajo na prihodnost ozemelj in sveta kulturne produkcije.

Giovanni Attili je izredni profesor urbanističnega načrtovanja na univerzi La Sapienza v Rimu, kjer poučuje “Trajnostni razvoj okolja in teritorija” ter “Okoljska analiza urbanih in teritorialnih sistemov”.
Že leta se ukvarja z eksperimentiranjem na področju urbanistične analize in konstruiranjem načrtovalskih procesov, ki so sposobni spodbujati razvoj družbenih vezi skozi odnose medsebojnega učenja in izmenjave znanja. Ti poskusi oblikujejo sodelovalne in umetniške akcijske raziskovalne prakse, ki lahko katalizirajo kontekste teritorialne domišljije.
Med njegovimi publikacijami: Representing the city of Migrants (Jaca Book), Where strangers become neighbours (Springer, z L. Sanderockom), Multimedia Explorations in Urban Policy and Planning (Springer, z L. Sandercock), Civita. Brez pridevnikov in brez drugih specifikacij (Quodlibet), Civitonia. Ponovno pisanje konca ali umetnost preobrata (Neroeditions, s S. Calderonijem).

••

Civita di Bagnoregio è un piccolo paese dell’Alto Lazio caratterizzato da una strutturale fragilità geomorfologica. La storia di questa terra è sempre stata scandita da morti e rinascite: crolli e ricostruzioni, abbandoni e ripopolamenti, legami vitali che si strappano e nuove relazioni che si annodano. Si tratta di una capacità di adattamento, costantemente rinnovata, che oggi vacilla di fronte all’irrompere di un fenomeno che sta mettendo in pericolo l’esistenza del borgo. Parliamo di un turismo di massa che sta producendo lacerazioni violente. Un processo attraverso cui la mercificazione ha finito col fagocitare ogni ambito del vivere. In questa nuova tragica frontiera dell’irrimediabile, Civita ha espulso la vita e la sua capacità di rigenerazione. Quell’abitare, un tempo cucito saldamente alla terra, si sta sfaldando, nell’assenza di azioni capaci di gettare avanti, nel futuro, l’esistente.

Rispetto a questo scenario apparentemente irreversibile, può l’arte svolgere un ruolo riparatore? Il Festival “Civitonia. Riscrivere la fine o dell’arte del capovolgimento” prova a fornire alcune risposte. Innanzitutto prova a fare breccia nella cappa del disincanto che avvolge Civita, invitando un gruppo di artistə a fertilizzare immaginari di futuro alternativo. A partire dalla necessità di squarciare il modello di sfruttamento che condanna Civita a pensarsi senza alternative, il Festival si pone l’obiettivo di dilatare lo spettro del possibile, permettendo un necessario contatto con l’altrimenti. Un obiettivo certamente ambizioso, perseguito anche attraverso un movimento giocoso e situazionista. Per espandere la sua portata poetica e politica, il Festival, infatti, decide di non accadere, mettendo in tensione alcune delle più importanti questioni che impattano il futuro dei territori e il mondo della produzione culturale.

Giovanni Attili è professore associato di Urbanistica presso l’Università La Sapienza di Roma dove insegna “Sviluppo Sostenibile dell’Ambiente e del Territorio” e “Analisi Ambientale dei Sistemi Urbani e Territoriali”.
È da anni impegnato nella costruzione di sperimentazioni nel campo dell’analisi urbana e nella costruzione di processi progettuali capaci di favorire lo sviluppo del legame sociale attraverso relazioni di mutuo apprendimento e scambio di sapere. Tali sperimentazioni mettono in forma pratiche di ricerca-azione di tipo collaborativo e artistico capaci di catalizzare contesti di immaginazione territoriale.
Tra le sue pubblicazioni: Rappresentare la città dei Migranti (Jaca Book), Where strangers become neighbours (Springer, con L. Sanderock), Multimedia Explorations in Urban Policy and Planning (Springer, con L. Sandercock), Civita. Senza aggettivi e senza altre specificazioni (Quodlibet), Civitonia. Riscrivere la fine o dell’arte del capovolgimento (Neroeditions, con S. Calderoni).